Zadnji ponedeljek v januarju se je 39 otrok 6. razreda s 5 učitelji napotilo na Kope, kjer jih je čakal 5-dnevni program zimske šole v naravi.
Že vkrcavanje na avtobus je naznanjalo nekaj velikega, obsežnega. Otroci so s seboj prinesli obilo osebne prtljage ter opremo za alpsko smučanje. Ko smo vsemu temu dodali še šolsko opremo za smučarsko tek, je avtobus skoraj pokal po šivih. Vseeno smo se uspeli premakniti z mesta in kmalu prispeli v Velenje, kjer smo si privoščili krajši postanek z malico. Le-to smo še kako potrebovali, saj smo se po prihodu na Kope takoj združili v delovni akciji. Vso smučarsko opremo smo prenesi v Grmovškov dom, kamor smo se tudi namestili. Osebno prtljago smo odnesli v svoje, po večini za planinski dom tipično majhne sobe. Mnogi so bili nad tem presenečeni, celo razočarani, a tekom tedna so (znova) spoznali, da je naše dobro počutje bolj odvisno od kvalitete medsebojnih odnosov kot od udobja namestitve. Poleg tega je bil program tako pester, da smo v sobah malo da ne samo prespali.
Še pred prvim kosilom smo izvedli uvod v tečaj smučarskega teka. Razmere za vadbo oz. učenje so bile idealne. Ob povsem jasnem nebu je sonce odgnalo jutranji hlad, snežna podlaga pa je bila sveže poteptana, torej še vedno mehka in je dopuščala napake in nerodnosti na ozkih smučeh, kar je botrovalo obilici igrivega smeha. Pri kosilu smo ob prvem soočenju z jedilnico ugotovili, da ta del Grmovškovega doma nič ne spominja na majhnost in skromnost planinskega doma. Takšni so bili tudi obroki. Ob samopostrežnem načinu jemanja hrane pa smo si vsi skupaj prizadevali k čim bolj racionalnemu in spoštljivemu oblaganju krožnikov. Ponedeljkov popoldanski počitek je bil kratek, saj smo morali pred začetkom učenja alpskega smučanja izvesti preizkus znanja. Še pred tem pa smo učitelji preverili ustreznost smučarske opreme, predvsem nastavitev vezi, ki pri mnogih otrocih ni bila primerna! Po preizkusu smo otroke razdelili v 4 homogene skupine in pričeli z vadbo. Učenci z več smučarskega predznanja so se takoj seznanili z obema bližnjima smučarskima progama, Sedlom in Pungartom. Da bi bila smuka bolj varna, smo učitelji prvi večer predstavili 10 FIS pravil o primernem in varnem obnašanju na smučišču. Teorijo smo podkrepili z video posnetki slabih in dobrih zgledov. Sledil je kviz, Male sive celice, s prevladujočo temo (zimski) športi.
Ostali dnevi so tekli po ustaljenem redu. Po razmeroma zgodnjem vstajanju (Rana ura, zlata ura!) smo se podali na jutranjo telovadbo na prostem, po zajtrku pa smo se takoj pripravili na smučanje. Najbolj zagrizeni so se ob 9.00 že spuščali po belih poljanah. Nekaj trenutkov smo si dopoldne vzeli za počitek in malico, nato pa smo se vrnili na smuči in se na njih skoraj dobesedno pripeljali na kosilo. Po popoldanskem počitku smo se s tekaškimi smučmi odpravili na poligon nad progo Sedlo. Mehka smučina oz. snežna podlaga je dala v torek veliko poguma tudi manj spretnim. Mnogi spusti so se končali s padcem, bolj ali manj nenevarnimi, zato jih je spremljal sproščen smeh, še zlasti ob spoznanjih, da jih niso spremljale bolečine ali celo poškodbe. Torkov večer je bil namenjen predstavitvi smučarske opreme, predvsem pripravi le-te, zlasti smuči. Nekaterim učencem je bilo dano preizkusiti se v vlogi smučarskega serviserja. Pogovarjali smo se tudi o nevarnostih plazov, namesto uspavanke pa smo si privoščili krajši nočni pohod, ki smo ga med drugim popestrili s tekmovanjem v vlečenju vrvi. Na nasprotnih straneh so si stali fantje in punce. Slednje so izkoristile številčno premoč in premagale močnejši spol.
Posebnost osrednjega dne šole v naravi je bila nočna smuka. Od nje smo si obetali bistveno več, kot smo dejansko lahko dobili, saj si je vijuganja pod žarometi zaželela in privoščila množica priložnostnih smučarjev. Gneča je bila najbolj moteča ob vstopu na sedežnico. Ker pa je večina naših otrok prvič okusila čar nočnega smučanja, se je v toplo posteljo vseeno zarila bogatejša za prijetno izkušnjo. Žal pa kar 5 učencev noči ni več preživelo na Kopah. Pojavljati so se začele zdravstvene težave in morali so oditi v domačo oskrbo. Naslednji dan se je morala domov vrniti še 1 učenka.
Takole je sredo podoživela Neja, učenka 6.b.:
Ko je v tednu prišla sreda, smo se kot vedno zbudili ob 7.15. oblekli smo se in odšli na jutranjo telovadbo. Po telovadbi smo odšli v svoje sobe in jih lepo pospravili. Po trudnem pospravljanju sobe smo lačni odhiteli na zajtrk. Po končani slastni pojedini smo se vrnili v sobe in se pripravili za odhod na alpsko smučanje. Tam nas je učitelj Robert naučil smučati na robnikih. Bilo je zelo zabavno, zlasti na sedežnici, vendar pa je bilo tudi naporno. Kmalu smo odšli na kosilo, potem pa smo imeli tek na smučeh. Tam je bilo zelo mrzlo, a kljub temu prečudovito. Odšli smo nazaj, na večerjo. Po končanem počitku smo odšli na nočno smučanje pod žarometi. Ko smo prišli nazaj, smo bili zelo utrujeni, zato smo se hitro stuširali in odšli v posteljo.
Tega lepega, četudi napornega dne se bo rad spominjal tudi Nejin sošolec Maks:
…Odšli smo smučat na rdečo progo, imenovano Kaštivnik. Bila je odlična, strma proga. Bila je zahtevna, za nekatere prezahtevna. Bila je polna kupov, ponekod pa čisto ledena. Nazaj smo morali veliko teči na smučeh. Ko smo prišli domov, smo zamudili na kosilo. Bil sem res utrujen. Najboljše v tretjem dnevu je bilo, ko smo odšli na nočno smuko. Bila je gužva, vendar se je hitro spraznilo. Bilo je res zelo mrzlo. Ko sem prišel domov, sem šel takoj samo še spat.
V četrtek se nam je zima še zadnjič nasmihala v polnem sijaju. Že popoldne, ko se je na Kopah zgostila megla, so bile temperature bistveno nižje. Razmere za načrtovano tekmo v smučarskem teku so bile tako še zahtevnejše. Tekaški poligon je bil sestavljen tako, da so bili najbolj uspešni tisti z največ vzdržljivosti, moči, spretnosti in tudi iznajdljivosti. Pri učenkah je s progo najhitreje opravila Sara Gradišek, pri učencih pa sta si zmago delila Luka Kolin in Tristan Baš. Slavnostna podelitev je bila umeščena v zabavni večer. Uvodoma je vsaka soba predstavila svojo točko in poskušala predvsem nasmejati ostale prisotne. Sledilo je tekmovanje za najboljšo frizuro. Udeleženi so poskušali prepričati komisijo z izvirnostjo in zahtevnostjo oblikovanja lasišča ter koreografijo in usklajenostjo predstavitve z glasbeno spremljavo. Komisijo smo sestavljali učitelji, ki smo po demokratičnem glasovanju za zmagovalca proglasili Tristana Baša in Urško Škarja. Tristan in Urška sta nato skupaj zaplesala uvodni ples in otvorila plesno zabavo, ki se je končala pozno po 22. uri.
Petkovo jutro je bilo sneženo, vetrovno, skratka občutili smo še tisti manj prijetni obraz zime. Temu primerna je bila tudi smuka, ki je sicer služila sklepni pripravi na tekmo v veleslalomu. Izvedba tekme je bila nekaj časa vprašljiva, tik pred zdajci pa smo jo le izpeljali. Tega dejstva sta bila zagotovo najbolj vesela Sara Gradišek in Luka Kolin, zmagovalca v svojih kategorijah. Medtem ko je večina med in po kosilu sproščeno klepetala, smo se nekateri zaskrbljeno spraševali, kdaj bo, glede na snežne razmere na cesti, prišel avtobus in kako se bomo vrnili domov. A izkušen šofer je z ustrezno opremo kljuboval nevarnostim na poti in avtobus pripeljal skoraj do Grmovškovega doma. Nekaj manjkajočih metrov smo po zaslugi marljivih otrok hitro premagali, četudi so bile roke polne tovora, cesta spolzka, sneg zbadajoč… V dolino smo se pripeljali varno, tako da se zaradi zamude ni nihče preveč vznemirjal, morda so bili objemi z domačimi zaradi tega še nekoliko močnejši in toplejši.
Aktiv učiteljev zimske šole v naravi
