Petek zvečer, zadnji dan meseca marca. Pred našo osnovno šolo pa nenavaden prizor: 50 četrtošolcev in petošolcev hoče v šolo. In to prostovoljno! Prihajajo s kovčki, z nahrbtniki, nekateri tudi z napihljivimi blazinami.
Prišli so na bralno ustvarjalni maraton, saj je vsem skupna ljubezen do branja. In kreativnosti. A udeležbo na tem celonočnem dogodku si je bilo potrebno prislužiti: z opravljeno bralno značko ali z vestnim udejstvovanjem pri interesnih ali drugih dejavnostih.
Program maratona je bil ponovno nadvse privlačen. Ko si po prihodu na tleh velike telovadnice “rezerviral” svoj “apartma”, se je začelo: sodelujoči učenci so se najprej predstavili z gibalno igro in si nato izmenjali knjige, ki so jih prinesli. Ne, prav nič se niso prerivali, kot to počno odrasli, ko se odpre kakšna nova trgovina, pač pa so si knjige izmenjali na skrajno kulturen način. Branje tiste knjige, ki si jo dobil, je nekoliko za tem steklo v popolni tišini. Povsem spontano … Kot da je knjiga otroke uročila …
Zlakotnjeni od branja smo se nato dali povabiti k našemu izvrstnemu šefu kuhinje, Tomažu, ki nam je osebno postregel testenine z bolonjsko ali sirno omako in še palačinke za povrh.
Po večerji so učiteljice pripravile različne ustvarjalne delavnice in tako smo lahko pekli piškote, izdelovali knjižne kazalke, šivali punčke iz blaga, udeležili smo se lahko nastopaške in plesne delavnice ali pa smo orkestrirali na Orffove instrumente …
In kateri stavek se je na maratonu največkrat slišal?
“Kdaj bomo šli pa spat?”
“Upam, da okrog štirih,” je odgovarjala učiteljica Nataša in vsakič požela gromozansko navdušenje učencev.
Nato je ura bila polnoč in rodil se je 1. april. Da gremo na sprehod, so takrat objavile učiteljice in cela vojska je začela presrečna skakati iz pižam.
»Nočni sprehod! Tooo!«
Ko so že stali v vrsti po dva in dva, obuti v čevlje in oblečeni v bunde, so prednje stopile učiteljice in zaklicale: »Prvi april!«
Zunaj je namreč obilno deževalo.
Sedma jutranja ura je seveda prišla mnogo prehitro. Treba je bilo vstati, se razgibati, pozajtrkovati in na plakate zapisati svoje misli o dogodku.
Nato je sledil še veliki finale, ko so ob 9.00 prišli po otroke njihovi starši.
»Nismo še končali! Do 12.00 imamo,« so skušali zdaj staršem vrniti učenci prvoaprilsko potegavščino, toda starši se niso dali odgnati … treba je bilo domov.
Berite, dragi otroci in prihodnje leto se spet vidimo.
