Učitelji športa smo se letos odločili, da izdatneje izkoristimo avtonomijo pri izpeljavi programa izbirnega predmeta šport za sprostitev in v učni načrt vključimo nekatere vsebine, ki jih je mogoče oz. smiselno izvesti le v strnjeni obliki, zunaj rednega urnika in zunaj šole.
Tako smo se predzadnji petek v septembru podali na kolesarski izlet. Pot nas je vodila skozi Beričevo, Pšato, Malo Loko, Ihan, Prelog, mimo gradu Krumperk čez Gorjušo ter skozi Krtino do Brezij, kjer smo zavili na makadamsko cesto, ki nas je pripeljala do potoka Radomlja. Ob njem smo izlet nadaljevali do Lukovice. Tam smo ocenili, da imamo (še) premalo kondicije, da bi pot nadaljevali do prvotnega cilja, Gradiškega jezera, in zato krenili nazaj proti Vidmu. Smo pa sklenili, da bomo ob koncu šolskega leta, v boljši psihofizični pripravljenosti, še enkrat skupaj sedli na kolo in osvojili začrtan cilj.
Še večji odmik od vsakodnevnega vrveža smo storili štirinajst dni kasneje, ko smo se podali na pohod, katerega cilj je bila Zasavska Sveta gora. S šolskim avtobusom smo se odpeljali na Vače. Od tam smo se peš podali iskat sprostitve. Našli smo jo v izobilju… V vasi Klenik smo ob znameniti vaški situli iz 5. pr. K. vsebine našega izbirnega predmeta povezali z zgodovino in umetnostjo, postali za skupinsko sliko, potem pa pohod nadaljevali v manjših skupinah. Pot nas je vodila po zmerno strmem makadamu, večinoma skozi gozdove, ki so se že ovili v pomirjujoče jesenske barve. Dodatnega miru in počitka smo si privoščili s kratkim postankom za malico na lepi jasi, ki je ponujala lep razgled po Zasavju. Izstopajočega Kuma ni bilo mogoče spregledati… Vse do vasi Vovše se je naš vzpon nadaljeval v zmerni naklonini, potem pa je bilo potrebno malo globlje zadihati. Pot je večinoma ostala gozdna, mestoma pa smo dobili občutek, da smo zašli v visokogorje, saj je bila stezica ozka, obdana s skalnatimi stenami na eni in strmimi pobočji na drugi strani. Pozorni nosovi so zavohali borovce… Najbolj strm del poti nas je čakal tik pod vrhom, 852m visoke Zasavske Svete gore. Tako so bili na cilju nekateri že precej utrujeni in daljši počitek v planinskem domu pod znano romarsko cerkvijo je prišel kot naročen. Okrepčali smo se z dobrotami iz nahrbtnika, sladokusci pa smo morali preveriti tudi kvaliteto domačega jabolčnega zavitka. Večina se je strinjala, da je bil zelo dober, a mamice ali babice vendarle spečejo boljšega… Počitek so nekateri izkoristili za sprostitev na otroških igralih. Ker je obstajala velika verjetnost, da bi se sproščena igra na vrtiljaku in prožni ponjavi sprevrgla v razpuščeno norenje, smo rajši pograbili svoje nahrbtnike in se podali nazaj proti Vačam. V Vovšah smo se za nekaj trenutkov zaustavili na ekološki kmetiji, kjer redijo ovce in predelujejo njihovo mleko v skuto in jogurt, nato pa pot nadaljevali v prijetnih klepetih. Nekateri smo osvajali prve besede ruskega jezika, drugi so reševali realne in navidezne ljubezenske težave, tretji so sogovornika našli v mati Naravi. Sodeč po nasmejanih obrazih in vedrih glasovih na avtobusu je sleherni udeleženec izleta, kljub podaljšanemu šolskemu tednu, prejel lepo, sproščeno popotnico za prvi oktobrski vikend letošnjega leta. Potrditev temu so tudi deli zapisov nekaterih udeležencev.

Učitelji športa

…Na srečo je bilo prav lepo vreme, zato se nam ni nikamor mudilo. Med potjo smo se veliko pogovarjali in bilo nam je prav lepo. Gor smo prišli v 1 uri in 45 minutah. Gor se nahaja planinski dom, tako da smo se nekateri tudi malo okrepčali. Trije so naročili jabolčni zavitek, eden pa kremno rezino… (Kris, 8.a)
…Ko smo prispeli na vrh, smo opazili veliko cerkev. Poleg je stala tudi gostilna, s katere se je vonjalo prečudovite vonjave, vendar pa smo mi žal imeli hrano s seboj. Tako sem si predstavljal, da imam v rokah namesto sendviča dunajski zrezek. Ampak to je bil le plod moje domišljije. Realnost pa je bila bolj kruta… Ko nas je avtobus pričakal, da nas odpelje proti domu, sem bil ze pošteno izmučen. Ko sem prišel domov, sem šel sam v trenutku v dolino dunajskih zrezkov… (Peter, 8.b)

…Na vrhu smo se odpočili in si ,,napolnili” baterije. Na vrhu so bila tudi igrala, ki so nas privlačila kot magnet… (Miha, 8.c)
…Končno smo z makadama prišli na gozdno pot. Hodili smo v koloni, saj je bila pot ozka, na nekaterih predelih pa tudi zelo strma. Na vrh smo prišli vsi veseli. Tam smo se najprej slikali, potem pa smo se odpravili v planinski dom, ki se je nahajal malo niže. Tam smo se vrteli na vrtiljaku, skakali na trampolinu in se gugali. Nekateri so se posladkali z jabolčnim zavitkom… (Tim, 8.a)

(Skupno 154 obiskov, današnjih obiskov 1)